Kaj je psihoterapija?

Pojem 'psihoterapija' izhaja iz staro - grške besede in v dobesednem prevodu pomeni zdravljenje duše. Obstaja kar nekaj definicij, ki strokovno razlagajo, kaj je psihoterapija. Meni je najbolj všeč zelo kratka in jedrnata, ki jo je podal njen začetnik, Sigmund Freud, in sicer:

Psihoterapija je zdravljenje s pogovorom.

V osnovi gre pri psihoterapiji za proces, v katerem posameznik pod varnim okriljem zaupnega odnosa, ki ga ustvari s terapevtom, spoznava samega sebe, išče vzroke za svoje težave in odgovore na življenjska vprašanja in dileme, hkrati pa ponuja možnost za osebno rast in boljše samozavedanje.

Za psihoterapijo se torej lahko odločimo, kadar skušamo najti rešitve za svoje konkretne čustvene in psihološke probleme, ali v primeru, ko želimo samega sebe in svoje delovanje bolje spoznati. V večini primerov pa je to dvoje tesno povezano.

Kako poteka?

V varnem okolju psihoterapevtskega odnosa, ki temelji na brezpogojnem sprejemanju, zaupanju, empatiji in spoštovanju, klient skupaj s terapevtom skozi pogovor in pripovedovanje odkriva čustva in vzorce, ki mu preprečujejo kvalitetno življenje in ga ovirajo pri iskanju osebnega miru. Hkrati pa na ta način najde tudi vire svoje moči in pozitivne vidike svojega čustvovanja in doživljanja, ki jih lahko uporabi za rešitev svojih dilem in težav.

Najbolj pomembno v terapevtskem odnosu je to, da je terapevt vedno tu za nas, v najglobljem pomenu te besede. Sprejema nas takšne kot smo, z vsemi našimi negativnimi čustvi, mislimi, odzivi, dejanji, ki jih morda tudi sami ne sprejemamo. V tem procesu marsikdo prvič začuti, da ga nekdo resnično sliši. Vse to pripomore, da se laže soočimo tudi s težkimi spoznanji o sebi, ki morda bolijo, a lahko v končni fazi pripeljejo do premikov na bolje.

Vsak človek je edinstven, zato je edinstven tudi vsak proces psihoterapije. Do danes se je razvilo ogromno različnih smeri psihoterapije, ki uporabljajo razne tehnike in načine delovanja, vendar je vsem skupno to, da temeljijo na vzpostavljanju pristnega odnosa med klientom in terapevtom, na odprti, a hkrati zaupni komunikaciji in premostitvi klientovega problema.

Kako dolgo bo terapija trajala, kako intenzivna bo in kakšni bodo rezultati, je odvisno od vsakega posameznega klienta, saj je vsak človek individuum zase. Zato je ena glavnih terapevtovih nalog, da se prilagodi klientovi osebnosti, njegovim težavam in načinu komuniciranja in ga na poti do rešitve spremlja in usmerja kot zvesti sopotnik.

Zelo pomembno pa je, da je človek sam pripravljen nekaj narediti zase, da torej pride v terapijo s pravo motivacijo. S prisilo namreč v terapiji ne dosežemo veliko.